Ko se je napovedovalo uvedbo davčne blagajne, so se podjetja nanjo pripravljala z obilo strahu, prav tako pa je bilo tega zaznati med potrošniki – predvsem zaradi tega, ker lahko tudi njih doleti kazen, če računa ne vzamejo. Po težkem začetku uporabe so prenosne mini blagajne postale nekaj čisto običajnega in hitro smo ugotovili, da njena uporaba v praksi ne pomeni nič zahtevnega in težkega – hitro smo se prilagodili. Res pa je, da že prihaja do odstopanj. Vse pogosteje se namreč zgodi, da potrošniki ne vzamejo računa ali celo ne počakajo, da ga trgovec izda. In to spet daje možnosti, da se razmahne siva ekonomija.
Davčna blagajna ni popoln nadzor
Do potrebe po davčnih blagajnah, to so prenosne mini blagajne, je prišlo zato, da bi davčni organi imeli boljši nadzor nad poslovanjem podjetij in tako preprečili njihovo nelegalno poslovanje. Sprva so se pravil vsi držali, v medijih pa se je pogosto govorilo o tem, kako inšpekcije striktno kaznujejo kršitelje, tudi pri kršitvah, pri katerih ni bil izstavljen račun zgolj za evro ali dva. Tudi med potrošniki je vladala panika in vsi so se bali, da jih bodo ob izhodu iz trgovine povprašali za račun. Vendar pa smo vsi hitro ugotovili, da inšpektorjev ni na vsakem koraku. Nadzor je slab in goljufanje je še vedno mogoče.
Kdo lahko poskrbi, da je vse po pravilih?
Podjetja se pravzaprav pravil držijo bolj in večinoma redno izstavljajo račune, potrošniki pa so se “razvadili”. In ravno to je razlog, da je nadzor slabši. Da bi ta deloval tako, kot je bilo mišljeno, bi namreč ti morali striktno jemati račune in tudi prijaviti podjetje ali podjetnika, ki ga ni izdalo. Žal pa tega v miselnosti Slovencev ni – še vedno račun pustimo ali namignemo, da ga ne potrebujemo, da bi zato morda plačali nekoliko manj.