V prejšnjih rubrikah smo obravnavali terjatev. Omenili smo, kaj terjatev je in kako nastane. Morda bi lahko še navedli, da terjatev ni nujno samo neplačniška disciplina. Brez večjih težav se lahko zgodi, da dolžnik, ki je mimogrede lahko precej uspešno podjejte, zapade v določeno krizo in enostavno ne more poravnati določenega zneska. Seveda se to uspešnim podjetjem zgodi bolj poredko. Zato pa se končnim uporabnikom, torej fizičnim strankam, lahko zgodi hitreje oziroma bolj pogosto.

Vse bolj pogosto poslušamo o odpuščanju zaposlenih, o podjetjih, ki gredo v stečaj in podobno. Takšni nesrečni dogodki proizvajajo zapadle terjatve. Na žalost so ljudje, ki izgubijo svojo službo, velikokrat nezmožni plačevanja, vsaj rednega odplačevanja. Kar pa lahko predstavlja težavo za upnika. Gre namreč za začaran krog. Tudi upnik je zagotovo na eni strani dolžnik. Kako pa se potem takem lahko lotimo izterjave?

Izterjava je lahko kratkoročna ali dolgoročna. Kratkoročne terjatve zapadejo prej kot v enem letu, med tem ko dolgoročne terjatve pa zapadejo v obdobju daljšem od enega leta.  Pred samim postopkom je najbolje, da se dolžniku pošlje opomin, s katerim ga opomnimo na neporavnan račun oziroma dolg. Ta postopek nakazuje na najoptimalnejšo pot, to je izvensodna pot. Tovrstna pot je tudi manj stroškovna, kaji sodniške takse so kar precej visoke. V kolikor pisni opomin ni dovolj, se dolžnika pokliče. V tem postopku se upnik z dolžnikom skuša dogovoriti o srečanju, kjer se poslovni partnerji lahko dogovorijo o nadaljnjih postopkih ter o morebitnih posledicah, ki lahko sledijo v primeru neporavnave dolga.